Družinska zgodba se začne v Baldarinu
Za našo družino Baldarin nikoli ni bil le kamp. Je kraj, ki je globoko prepleten z našo družinsko zgodovino – kraj spominov, prijateljstev, tradicij in čustev, ki se prenašajo skozi generacije. Moja stara starša, Klaus in Brigitte »Gitti« Wagner, sta v Baldarin prvič prišla leta 1969 s svojimi tremi otroki. Moja mama, najstarejša med njimi, je bila takrat stara komaj šestnajst let. Takrat se je kamp še imenoval Eldorado Akapulka.
Bil je v lasti Nemca po imenu Hubert, moj dedek pa se je kmalu tesno vključil v življenje kampa in v tistih prvih letih kot Hubertov namestnik prevzel številne odgovornosti.
Prijateljstva, ki trajajo vse življenje
Vsako poletje je Baldarin postal zbirališče prijateljev iz vse Evrope – družine iz Nizozemske, Češkoslovaške, Slovenije, Nemčije in Belgije so se vračale iz leta v leto. Med šotori, ob skupnih obrokih, večernih pogovorih in neskončnih poletjih ob morju so se spletla prijateljstva za vse življenje.
Od prvega prostora za kampiranje do parcele številka 1
Na začetku je naša družina kampirala pod območjem, kjer danes stoji picerija. Kasneje je moj dedek osebno očistil in uredil prostor, ki je postal parcela številka 1. Od takrat je to postal naš stalni prostor v Baldarinu. Še danes je tam mogoče videti majhen temeljni kamen z začetnicama »K + G 1969« – tih opomnik na kraj, kjer se je začela naša družinska zgodba v Baldarinu.
Kraj pomembnih družinskih trenutkov
Z leti je Baldarin postal kulisa številnih pomembnih družinskih trenutkov. Moja starša sta tam leta 1974 preživela medene tedne. Leta 1975 sta med bivanjem v kampu izvedela, da pričakujeta prvega otroka. Leta 1977 pa sem se tam naučila hoditi.
Spomini, ki so se nabirali skozi leta
Tako kot številne družine, povezane z Baldarinom, smo skozi desetletja zbrali nešteto zgodb, spominov in fotografij. Pred dvema letoma sem ob 55. obletnici povezanosti naše družine s kampom ustvarila poseben fotografski album o Baldarinu, poln dragocenih fotografij in spominov na vsa ta skupna poletja.
Ljubezen do Baldarina prenašamo na naslednjo generacijo
Danes se ta povezanost nadaljuje z naslednjo generacijo. Moj sin je prvič prišel v Baldarin, ko je bil star komaj pet mesecev, in ta kraj ima rad prav tako močno kot preostali člani naše družine. Po dolgih letih upanja smo lani končno lahko znova bivali na parceli številka 1. Zame je bil to izjemno čustven trenutek, saj ta kraj nosi duh mojih starih staršev in brezskrbno srečo poletij mojega otroštva.
Kraj moči, spominov in povezanosti
Življenje je naši družini prineslo težke čase in moji stari starši se sčasoma niso več mogli vračati v kraj, ki so ga tako zelo ljubili. Kljub temu je Baldarin vedno ostal del njih. Po upokojitvi sta tam preživljala cele sezone ter med borovci, morjem in ljudmi, ki so postali del njunega življenja, našla mir, srečo in pravi občutek pripadnosti.
Številka 1, ki je postala njen del
Zame je parcela številka 1 veliko več kot le prostor za kampiranje – je moj kraj moči, spominov in povezanosti. Zato sem se odločila, da bom vse simbole, ki mi veliko pomenijo, združila v eno tetovažo na hrbtu, med 34-urno tetovažo. Med njimi je tudi številka 1, pa tudi simboli, ki so globoko povezani z Baldarinom in zgodbo moje družine: beli creski jelen, modri Volkswagen Hrošč, sivka in rožmarin – vonji in podobe, ki me takoj spomnijo na otok in moje stare starše. Ena fotografija nam je še posebej pri srcu. Vsako leto, preden se vkrcamo na trajekt iz Valbiske proti Meragu, se v pristanišču fotografiramo na enak način. Na najnovejši fotografiji sta moj mož in sin skupaj, preden nadaljujemo pot proti Baldarinu – in s tem nadaljujemo tradicijo, ki traja že več generacij. Dva galeba na moji tetovaži simbolizirata moja stara starša, Klausa in Gitti – svobodna, spokojna in za vedno povezana s krajem, ki sta ga imela najraje. Nekako se mi zdi, da sem jima v Baldarinu še vedno blizu.
Tradicija, ki se nadaljuje
In tako vsako leto znova odštevamo dneve do našega povratka v kraj, ki bo za nas vedno ostal najlepši kraj na svetu.