Osebna zgodba gospe Leijen in njene družine
5. maja 2026 sem po skoraj petdesetih letih znova obiskala kamp Baldarin. Na recepciji kampa so me seznanili s 60. obletnico kampa in me vprašali, ali bi želela prispevati svoje spomine in fotografije. In tukaj so.
Trenutno potujem ob jadranski obali ter ponovno obiskujem kraje in otoke, ki jih je moja mama nekoč opisovala v svojem dnevniku – med njimi tudi naše bivanje v Baldarinu poleti leta 1979.
Tako je bilo videti to nepozabno poletje skozi oči vaših gostov.
Sobota, 14. julija
Vreme je bilo čudovito. Ves dan smo uživali v morju, vetru in soncu. Zvečer sva se s Siemom odpravila iskat trgovino v bližini. V samem kampu je bila majhna trgovina, vendar so bile cene neverjetno visoke. Kmalu sva ugotovila, da v bližini ni nobene druge trgovine. Najbližja je bila v Osorju, 15 kilometrov stran.
Nedelja, 15. julija
Dan je minil v deskanju, plavanju, jadranju in preprostem sproščanju. Zvečer smo se sprehodili do edine gostilne v okolici, ki je bila tik ob kampu. Bila je nabito polna. Natakar je komaj obvladoval množico gostov, postajal je vse bolj živčen in mu je nenehno kaj padalo iz rok.
Ponedeljek, 16. julija
IDanes je bilo rahlo oblačno – idealno vreme za kolesarjenje. Zgodaj zjutraj, okoli osme ure, sta se Siem in Agnes s kolesoma odpravila v Osor, da bi zamenjala denar in nakupila potrebščine.
Sprva sta po vsem Osorju iskala banko, nato pa ugotovila, da morata nadaljevati pot do Nerezin. Tam so jima povedali, da evročekov ni mogoče unovčiti, zato so ju napotili naprej v Sveti Jakov. Po še eni naporni vožnji skozi vročino in po strmih klancih so ju nazadnje usmerili proti Malemu Lošinju.
Pot se je spremenila v pravo pustolovščino. Vojaki, nameščeni v bližini Malega Lošinja, so v kolesarja strmeli, kot da bi prišla z drugega planeta.
Na banki pa so Siemu povedali, da denarja ne more prejeti, ker nima zahtevane osebne izkaznice. Po neskončnih pogovorih, čakanju, nesporazumih in več neuspešnih poskusih, da bi stopili v stik s kampom, je zapletena veriga telefonskih klicev prek telefonskih operaterjev, vasi in radijskih postaj walkie-talkie končno povezala banko s Punti Križa.
Več kot pol ure pozneje je Siem končno dobil denar.
Medtem sva se z Agnes nagradili z okusnim sladoledom. Vsekakor sva si ga zaslužili.
Tistega večera se je nad Baldarin zgodaj spustila tišina, saj v kampu ni bilo elektrike. Kmalu po tem, ko smo odšli spat, so mir nenadoma prekinili glasni glasovi. Izbruhnil je manjši požar. V tako suhem okolju, med borovci in šotori, postavljenimi tesno drug ob drugem, se je strah hitro razširil. Na srečo so požar hitro pogasili z gasilnimi aparati. Zagorela je plinska svetilka.
Sobota, 21. julija
Naši jugoslovanski sosedje so se pogosto s čolnom na vesla odpravili do majhne peščene plaže, skrite za zalivom – kar je bilo za takratno Jugoslavijo precej nenavadno. Danes smo se odločili, da jo obiščemo tudi sami.
Rob se je odpravil na deskanje z jadrom, Siem in jaz sva jadrala z laserjem, Bas je uporabil svoj napihljivi čoln, dekleta pa so plavala. Na poti je Carlo ožgala meduza, zato je hitro splezala na laser.
Ko smo prispeli v zaliv, se nam je zdelo, da smo v raju. Deskali smo, jadrali, veslali, plavali, igrali baseball, vadili stojo na rokah in uživali v vseh mogočih dejavnostih na prostem. Po nekaj čudovitih urah smo se lačni, a srečni vrnili v kamp.
Nedelja, 22. julija
Že nekaj dni imamo prijetno navado: takoj zjutraj, še čisto iz postelje, se odpravimo na plavanje. Sprva se nam zdi morje hladno, a ta občutek hitro mine. Po plavanju pa je prha pravi užitek.
Četrtek, 26. julija
Še en čudovit dan. Jutri bosta minila natanko dva tedna, odkar smo prispeli v kamp. V vsem tem času smo doživeli le eno noč z nevihto in dve oblačni jutri – sicer pa je bilo sonce neusmiljeno.
Danes je ob avtomobilu v senci tiho igrala glasba, medtem ko sem sedela tam, brala in dopolnjevala dnevnik.
Popoldne sta Siem in Agnes z jadrnico odplula proti Velemu Lošinju. Sprva je veter dobro pihal, a je kmalu povsem ponehal. Približno kilometer od obale sta obtičala na popolnoma mirnem morju. Po dolgem času, ko sta se prepuščala morskim tokovom, ju je končno opazil mimoidoči čoln in zagledal njuno obupano mahanje. Agnes se je vkrcala na čoln, Siem pa je ostal na laserju, da bi ga ohranjal v ravnotežju. Agnes je dobila limonado, Siem pa pivo. Čoln ju je odvlekel nazaj proti Punti Križa. Odpirač za steklenice in steklenico piva so privezali na vrv in ju vlekli za čolnom, da ju je Siem lahko dosegel med vleko.
Reševanje je stalo 100 dinarjev – z veseljem smo jih plačali še isti večer v penzionu v Punti Križa.
Sobota, 28. julija
Zgodaj zjutraj, na naš zadnji polni dan, smo vsi skupaj preplavali zaliv – 800 metrov. Za seboj smo vlekli majhen napihljiv čoln. Bas je kmalu splezal vanj, saj se mu ni več ljubilo plavati. Za prečkanje zaliva smo potrebovali približno eno uro.
Zvečer smo si privoščili topel obrok in slastne dobrote iz trgovine ter tako proslavili naš zadnji večer v Punti Križa.
Nedelja, 29. julija
Odhajamo.
Z nekaj otožnosti smo se poslovili od najlepšega kraja.
Tukaj so bili ljudje zdravi. Peli so, kolesarili, počivali, se igrali, deskali, jadrali, smejali in pogovarjali – skratka, zares so uživali življenje.
